Vitiligo

Videla sem tvoj story in tisto, kar si napisala o sprejemanju telesa, me je čisto presenetilo. Ne zato, ker ne bi o tem že razmišljala, ampak ker me je zadelo globlje, kot bi si želela priznati. Imam vitiligo.

Najprej so se lise pojavile na roki, nato vratu, zdaj tudi na obrazu in ljudje jih opazijo. Vprašanja niso zlobna, so samo… nepričakovana. »Kaj je to?« »A si se polila z nečim?« »A je nalezljivo?« Najbolj pa boli, ko kdo reče – »Joj, pa saj se skoraj ne opazi.« Ker jaz vem, da se. V ogledalu, v pogledu mimoidočih....

Včasih bi si želela, da bi me bolelo fizično. Ker bi bilo lažje razložiti. Ampak ne boli koža, boli občutek, da sem drugačna. Da moram vedno razmišljati, kako me bodo videli in da nikoli ne moreš samo biti, brez pojasnjevanja. Dolga leta sem to skrivala, puder, dolgi rokavi, zavijanje pogovorov v šale. Delala sem se, da ni nič, da mi ni mar, ampak mi je bilo. Še danes mi je.

Res poskušam sprejeti svoje telo, svojo kožo. Včasih mi uspe... Nek občutek svobode, da ne rabim več skrivati. Da ne rabim več igrati vloge, da sem neopazna. Ampak pridejo tudi dnevi, ko se sesujem. Ko se ustrašim. Ko me pogled v ogledalu spet vrne nazaj v tisto deklico, ki je prvič videla, da ni kot druge in me je bilo sram in sem si zaželela, da bi bila nevidna.

Utrujena sem od tega, da nosim vse sama. In ob tvojih besedah sem prvič začutila, da mogoče obstaja prostor, kjer je varno povedati resnico.

Anonyous