Diagnoza

"Leto dni nazaj sem bila prepričana, da imam še ves čas sveta.

Imela sem načrte, potovanja, delo, ki me je veselilo, pogovore o prihodnosti.

Smejala sem se na polno, jedla pozno večerjo, spala premalo, ampak živela z občutkom, da imam nadzor.

Potem je prišel en obisk pri zdravniku.

Nič posebnega, sem mislila, da je samo utrujenost.

Analiza je pokazala nekaj drugega.

Avtoimunska bolezen, kronična, napredujoča.

Nič več teka, nobenega napornega dne več. Nobenega »samo še to opravim pa si potem odpočijem«.

Svet se mi je sesul.

Najtežje ni bilo poslušati diagnoze.

Najtežje je bilo povedati ljudem, ki jih imam rada, in gledati njihove obraze.

Kako se prestrašijo, kako ne vedo, kaj reči.

In potem postopoma izginejo.

Sama sem ostajala doma, ko so drugi odhajali. Moje telo ni več sodelovalo.

Moji sklepi so se vnamevali, mišice so bile utrujene že po nekaj korakih.

Nihče ni razumel, da sem lahko tako izčrpana že po tuširanju.

Včasih sem bila sončna, zdaj se mi zdi, da samo preživljam.

Da se borim z nevidnim sovražnikom v lastnem telesu.

Zjutraj potrebujem uro, da spravim telo v pogon. Zvečer me boli, kot bi bila cela razbita.

In vmes? Vmes se trudim.

Da ne padem v luknjo.

Da še vedno najdem nekaj lepega v dnevu."

Anonymous