Brez bolečine

"Rojena sem brez bolečine.

Dobesedno.

Imam gensko motnjo – redko, skoraj neverjetno.

Moje telo ne zna prepoznati, kdaj nekaj boli.

Ljudem se to sliši kot supermoč.

»Vau, ne čutiš bolečine? To bi si tudi jaz želel_a!«

Pa si res?

Ko sem bila majhna, si nisem znala razložiti, zakaj me vsi drugi jokajo, ko padejo.

Jaz sem vstala – z zlomljeno roko – in nadaljevala, kot da nič ni.

Ko me je opeklo, nisem vedela. Ko sem si zvila gleženj, sem še tekla.

Mojim staršem je bilo nenehno slabo od skrbi, meni ni bilo jasno, zakaj je vse tako zapleteno.

Zdaj, kot odrasla, sem ves čas pod opazovanjem same sebe.

Moram gledati, če imam rane.

Moram paziti, kako stopam, kako se gibam.

Moram opazovati svoje telo – ker ono mene ne opozori.

In kar je najtežje?

Ne čutim tiste notranje meje, ki ti pove, kdaj je dovolj.

Kdaj te nekaj rani.

Kdaj se ustaviti.

To ni zgodba o pogumu.

Ni zgodba o zmagi.

To je zgodba o nevidni drugačnosti, ki je videti kot darilo – a ni.

Je vsakodnevna igra ravnotežja.

Med previdnostjo in željo, da bi bila samo… kot vsi ostali.

Da bi me kaj zabolelo – in mi s tem povedalo, da sem živa.

Ne vem, če bom kdaj to zares sprejela.

Ampak danes sem želela samo povedati:

da obstajamo tudi mi, ki ne čutimo bolečine.

In da to včasih boli bolj kot karkoli drugega."

Lana