Rak

"Imam 27 let. In raka.

To ni stavek, ki ga izrečeš z lahkoto, to je stavek, ki ga dolgo nosiš v sebi, preden ga prvič izgovoriš.

Ker ko ga enkrat izrečeš nič več ni isto.

Diagnozo sem dobila lani.

Zdravniki so rekli, da imamo možnosti, da se bomo borili, da naj ostanem pozitivna.

Ampak nihče ti ne pove, kako je, ko izgubiš lase. Kako je, ko gledaš svoj obraz v ogledalu in ne veš več, kdo si. Ko se tvoje telo spreminja pred tvojimi očmi in ti nimaš nadzora.

Nihče ne pove, kako boli, ko prijatelji nehajo pisati, ker ne vedo, kaj reči, ker jih je strah, ker jim tvoja bolezen preveč pove o njihovi krhkosti.

Jaz samo želim, da me nekdo vpraša, kako sem in da zdrži odgovor, tudi če rečem, da slabo.

Želim, da me kdo povabi na kavo, tudi če morda ne bom mogla priti. Želim, da me vidijo kot več kot »tisto punco, ki ima raka«. Ker sem še vedno jaz. Samo bolj tiha. Bolj krhka. Bolj utrujena.

Včasih se počutim, kot da me svet pozablja. Medtem ko jaz vsak dan znova vstajam v telesu, ki me izdaja. Medtem ko hodim na preiskave, jem tablete, poslušam besede, ki zvenijo kot tuj jezik. Medtem ko se učim ljubiti življenje, ki ni več moje staro življenje."

Anonymous