Preveč ali premalo?

"Hej.

Moje ime je Manca. In čeprav sem danes mirna, stabilna in ponosna nase, ni bilo vedno tako. V resnici večino svojega življenja nisem vedela, kdo sploh sem – in zakaj sem tako “drugačna” od vseh okoli mene.

Že kot otrok sem bila izjemno občutljiva. Spomnila sem se vseh besed, tonov, pogledov. Če je bila mama slabe volje, sem to začutila še preden je sploh odprla usta. Če je nekdo v razredu zadrževal solze, sem jaz jokala namesto njega. Bila sem tista, ki je prehitro začutila, premočno doživljala, pregloboko premlevala.

In ljudje mi niso znali biti ob strani.

Slišala sem, da sem »preveč«. Preveč čustvena. Preveč tiha. Preveč zahtevna. Preveč občutljiva. In ob tem – hkrati tudi premalo. Premalo močna. Premalo trdna. Premalo »normalna«.

Začela sem verjeti, da moram postati drugačna, če želim biti ljubljena.

Leta sem živela z maskami. Smejala sem se, ko nisem bila v redu. Govorila sem “vse je okej”, ko sem v sebi razpadala. Postajala sem vedno bolj utrujena, izgubljena in prazna. Nihče ni zares videl, kaj se dogaja znotraj mene – ker niti sama nisem več vedela, kdo sem.

Prelom je prišel počasi. Najprej s tem, da sem se zlomila. Burnout. Tesnoba. Nezmožnost vstati iz postelje. In potem s tihim vprašanjem, ki me je obiskovalo ponoči: “Kaj, če to, kar si, ni napaka – ampak tvoje bistvo?”

Začela sem raziskovati. Brati. Pogovarjati se s terapevtko. In končno odkrila: da sem visoko senzitivna oseba. Da obstajajo ljudje, ki čutijo globlje, zaznavajo več, in jih svet lahko prehitro izčrpa. Da nas ni malo – ampak da nas večina celo življenje misli, da smo napačni.

Tisti trenutek… ko sem to razumela… sem prvič po dolgem času zadihala.

Ne bom ti lagala – pot do sprejemanja je bila dolga. Morala sem se naučiti postaviti meje. Reči “ne”. Počivati, še preden sem izčrpana. Izbirati okolja, kjer se počutim varno. Ustvariti si življenje, ki je počasno, mirno in prijazno do mene.

Danes?

Danes vem, kdo sem. In končno vem, da s tem ni nič narobe." Manca