Nisem dovolj?

"Hej.

Ne vem točno, kako se temu reče, ampak jaz sem celo življenje imela občutek, da sem malo manj, ne v smislu, da me drugi ne bi imeli radi, ampak v meni je bil vedno tisti tih glas, ki mi je šepetal, da nisem čisto dovolj. Dovolj pametna, dovolj lepa, dovolj zanimiva, dovolj zabavna. V vsakem odnosu sem se nekako trudila “držat nivo”, kot da se moram dokazovat, da sem vredna biti zraven. Že kot otrok sem imela občutek, da se moram vedno malo bolj potruditi, da me bodo opazili, da me bodo vzeli resno, da bom “dovolj za družbo”.

Tega nisem nikoli povedala naglas, ker sem se bala, da bom izpadla kot neka žrtev, kot nekdo, ki se smili sam sebi. Ampak resnica je taka, sem odrasla ženska, pa se včasih še vedno ujamem, da se opravičujem za stvari, ki niso moja krivda, da se umikam, da ne zavzamem prostora, da se zmanjšam in to boli, kot neka tiha obraba duše.

Včasih si želim, da bi imela neko oprijemljivo težavo – nekaj, kar bi bilo očitno, kar bi ljudje razumeli ampak to… ta občutek manjvrednosti… tega ne vidi nihče.

Lahko sem nasmejana, urejena, uspešna in vseeno v meni nekaj reče “ne bodi preveč, ne govori preveč, ne zaupaj, ker nisi dovolj.”

Učim se prepoznat ta glas, ločit ga od sebe, si povedat, da ni res. Ampak traja... in včasih sem utrujena. Ampak vsakič, ko nekje preberem, da se še kdo tako počuti, mi odleže. ker to pomeni, da nisem sama in mogoče je to najlepše, kar lahko dam naprej."

Anja