Moj korak ni enak.

"Hej.

Ne vem, zakaj ti to pišem – mogoče zato, ker sem prvič začutila, da bi nekdo razumel. Pa da me ne bi takoj popravljal ali mi svetoval, ampak samo… slišal.

V življenju nisem iskala drugačnosti. Ona je našla mene. Rodila sem se z rahlo telesno posebnostjo – moje levo stopalo je drugačne oblike, posledično hodim nekoliko po svoje. Ni boleče, ni nevarno, ampak opazno. Še posebej za otroke in najstnike.

In ja – bilo je težko.

Najhuje ni bilo to, da so me dražili. Najhuje je bilo, da sem začela verjeti, da imajo prav.

Da nisem vredna. Da sem čudna. Da me nihče ne bo imel res rad, vsaj ne takšne, kot sem.

Nekaj let sem se trudila biti “normalna”. Hodila hitreje, nosila dolge hlače poleti, se pretvarjala, da me ne boli, čeprav me je. Ne telo – srce.

Potem pa se je nekaj zgodilo. Nič posebnega – en večer, jaz, tišina in občutek, da ne morem več živeti proti sebi. Ne da bi se kdaj ustavila in si priznala:

Tako sem narejena. In to je moje telo. Moj korak. Moja zgodba.

Začela sem hoditi počasneje. Dobesedno. Pa tudi v življenju.

Ne skrivam več. In ja – še vedno me kdaj zadane pogled. Kakšna pripomba. Ampak danes me ne zlomi več. Ker sem jaz vmes zrasla. Postala bolj nežna do sebe.

In, veš kaj? Rada imam svoje telo. Ne kot iz revije. Ne popolno. Ampak moje. Nosilo me je čez vse. In še vedno me.

Mislim, da včasih potrebuješ samo eno zgodbo, da si upaš začeti svojo pot.

In če jo kdo potrebuje ravno zdaj – naj ve, da ni sam."

Anonymous