Tesnoba

"Mogoče bo tole zvenelo čudno, ampak že nekaj časa spremljam tvoje objave. In vsakič, ko napišeš kaj o občutkih, ranljivosti ali samosprejemanju, začutim nek mir.

Zato sem zbrala pogum, da ti napišem svojo zgodbo. Ne da bi iskala pozornost, ampak da mogoče nekdo nekje ob tem zadihal.

Zadnje leto… mi je težko.

Večino časa me spremlja občutek napetosti anksioznosti. Nekaj med tesnobo in praznino. Ni nujno, da se kaj slabega dogaja – pa vseeno imam občutek, da nekaj ni v redu.

Zbudim se s težo v prsih. Glava začne takoj delati: kaj vse moram, česa še nisem, zakaj se spet počutim tako.

Nihče ne ve. Delujem čisto “normalno”. Služba, nasmehi, druženje. Ampak vse to delam z občutkom, da sem komaj prisotna. Kot da me ni čisto zraven.

Ne vem, kako se iz tega pride.

Poskusila sem marsikaj – sprehode, zapise, tišino. In vse to malo pomaga, ampak… ne zdrži.

Po pravici povedano, me je strah, da bom obstala v tem občutku. Da bo vedno tako.

Ne pričakujem odgovorov.

Pišem, ker me je dušilo biti tiho.

Ker upam, da me bo nekdo razumel.

Da bo nekdo to prebral in rekel »tudi jaz«.

In že to… bi pomenilo ogromno."

Anonymous